Spletna dostopnost, 1. del: standardi in zakonska ureditev

Splet uporablja ogromno število uporabnikov in zavedanje o vplivu in pomenu uporabniške izkušnje je danes večje kot kadarkoli prej. Z namenom izstopanja so dizajni spletnih aplikacij in spletnih strani vse bolj kreativni, tako kot so kreativni tudi načini, na katere je mogoče uporabnikom čim bolj olajšati uporabo spletne strani. Pogosto so rešitve na to problematiko usmerjene v različne tipe uporabnikov za namene marketinga, vseeno pa prepogosto velja predpostavka, da vsak uporabnik lahko spletno stran upravlja na klasičen način - s pogledom na ekran (mobilni, tablični ali računalniški), s tipkovnico in miško, kar pa ne velja v vseh primerih. Pri tem so seveda najbolj zapostavljeni uporabniki z različnimi ovirami. Neprilagojena spletna stran za manj ali nekonvencionalne načine uporabe pa lahko vpliva tudi na izkušnjo drugih uporabnikov.

Spletna dostopnost označuje ravno ta vidik in pomeni, da so spletne strani, orodja in tehnologije narejene na način, ki omogoča vsem uporabnikom zaznavanje, razumevanje, krmarjenje in upravljanje. Kot omenjeno je tesno povezana z uporabniško izkušnjo in je z vidika razvoja zajeta v vseh fazah izdelave - načrtovanju, oblikovanju, razvoju ter izdelavi in vnašanju vsebine.

Standardi in smernice spletne dostopnosti so natančno definirani, prav tako pa za pomembnost implementacije teh standardov skrbi zakonodaja. V prvem deli prispevka si bomo tako pogledali nekaj več o tem, kaj standardi so in kdo jih definira ter kako je spletna dostopnost zakonsko opredeljena. V drugem delu pa bomo izvedeli več o uporabnikih z ovirami, spoznali na kakšne načine lahko s spletno stranjo upravljajo ter si ogledali, na kaj moramo biti pozorni pri razvoju dostopne spletne strani.

Objavo sva prispevali Tjaša in Dea.

Standardi spletne dostopnosti

W3C ali World Wide Web Consortium je organizacija, ki standarde spletne dostopnosti določa in vzdržuje. V svojo skupnost vključujejo veliko uporabnikov z ovirami, da bi ti standardi bili kar se da realni in učinkoviti. Standardi in smernice, ki jih določajo se imenujejo WCAG ali Web Content Accessibility Guidelines, ki je trenutno v verziji 2.1.

Smernice tega dokumenta temeljijo na štirih načelih: spletna stran mora biti zaznavna, operativna, razumljiva in robustna (kompatibilna s pomožnimi tehnologijami).

Vsako načelo ima opredeljene smernice, ki delujejo kot podlaga za razumevanje kriterijev. Vsega skupaj ima dokument 13 smernic in vsaka smernica ima določene kriterije uspeha. Ti kriteriji so določeni na podlagi treh nivojev zahtevnosti - A, AA IN AAA. Pri tem je nivo A najlažji in ne zahteva večjih specifičnih obravnav primerov (implememtacija je za vse spletne strani načeloma enaka ali podobna), nivo AAA pa je najtežji in implementacija zahteva veliko posamezne obravnave in prilagajanja. Najpogosteje se od spletne strani pričakuje, da je prilagojena do nivoja A ali AA, pri tem pa je potrebno vedeti, da se nivoji med seboj dopolnjujejo (da bi zadovoljili kriterije nivoja AA moramo zadovoljiti tudi kriterije nivoja A).

Pri razvoju spletnih strani si lahko pomagamo s hitro referenco standardov How to Meet WCAG (Quick Reference), ki vsebuje vse potrebne podatke iz WCAG 2.1 dokumenta in je tudi enako strukturirana, poleg pa ima referenca dodane še različne tehnike in primere neuspešnih praks glede na različne situacije. Za razvijalce je W3C pripravil še en uporaben pripomoček - Web Accessibility Tutorials.

Zakonska ureditev

Uporabnike s posebnimi potrebami in fizičnimi ovirami na spletu ščiti zakon. Za namen članka smo se osredotočili na ZDA in Evropo. 

ZDA

Na splošno je zakon o spletni dostopnosti v ZDA manj natančno definiran in v številnih primerih dopušča različno zakonsko obravnavo. Podlaga zakona je ADA (Americans with disabilities act) iz leta 1990, ki se je skozi leta dopolnjeval. V tem aktu je prepovedana diskriminacija ljudi s posebnimi potrebami in fizičnimi ovirami, kljub dopolnitvam pa spletna dostopnost v zakonodaji ni prejela posebne obravnave. Title II (Naslov II) ADA akta se navezuje na prepoved diskriminacije s strani storitev, programov in aktivnosti državnih in lokalnih institucij, Title III (Naslov III) pa se navezuje na prepoved diskriminacije s strani storitev zasebnih podjetij in organizacij. Title II je bil leta 2003 nadgrajen s smernicami in navodili o tem, kako naj javne institucije in organizacije, naslovljene v Title II, prilagodijo spletne strani na način, ki bo omogočal uporabnikom s posebnimi potrebami in fizičnimi ovirami dostop do podatkov na teh straneh, enako pa ni bilo storjeno tudi za Title III. To danes poznamo kot Sekcija 508. Kljub temu da je spletna dostopnost v zakonodaji direktno naslovljena le v Sekciji 508 Title II, in se tako nanaša zgolj na javne institucije in organizacije, pa trend tožb v zadnjih 10 letih nakazuje, da podobna pravila veljajo tudi za zasebna podjetja in organizacije. Veliko tožb je bilo izgubljenih, podjetja v zasebnih sektorjih pa so morala poleg plačila globe poskrbeti tudi za to, da spletno stran prilagodijo uporabnikom s posebnimi potrebami. Še posebno odmevno je bilo na tem področju leto 2018, v katerem je število tožb v letu zraslo za kar 118%, pri tem pa veliko toženih podjetji sedeža niti ni imelo v ZDA. O tem, kdaj in če sploh naj bi bila zakonodaja iz področja spletne dostopnosti dopolnjena in urejena ni natančnega podatka, pa so določene države znotraj ZDA za to že poskrbele same.

Evropa

Bolj jasno je urejena zakonodaja v EU. Leta 2016 je v veljavo prišla Direktiva o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja. Ta direktiva se, kot navedeno v imenu, nanaša na javni sektor, ki zajema državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in osebe javnega prava po zakonu, ki ureja javno naročanje. V zakonodaji je posredno določeno, da morajo spletne strani in aplikacije izpolnjevati AA nivo WCAG 2.1. standardov, hkrati pa bi morala spletna stran in aplikacija imeti tudi izjavo o dostopnosti, ki uporabnike obvešča o tem katere funkcionalnosti so bile dodane za posamezen tip oviranosti, na kakšen način lahko spletno stran uporabijo ali si jo prilagodijo, informacijo o tem kdo vodi nadzor spletne dostopnosti, kontaktne informacije za nadaljnja vprašanja in pritožbe ter datum priprave izjave. Izjava mora biti posodobljena redno in najmanj enkrat letno (primer izjave o dostopnosti Uprave RS). Države članice lahko v svoji zakonodaji določijo višino globe (Slovenija: 200 - 2000 eur). Direktiva prične ali je pričela veljati:

• 23. septembra 2020 za prilagoditev spletišč, objavljenih pred 23. 9. 2018,
• 23. septembra 2019 za druga spletišča,
• 23. junija 2021 za mobilne aplikacije.

 
V drugem delu si preberite spletno dostopnost v praksi, na kaj paziti pri razvoju in katere tehnologije so v pomoč osebam z ovirami.